Navidezno zreli ali »postaršeni« otroci 

V strokovni literaturi se za otroke, ki delujejo bolj odraslo, kot je pričakovati za njihovo starost, uporablja izraz »navidezno odrasli« oziroma »postaršeni« otroci. Za pročeljem zrelosti se lahko skriva ranljivost, domače razmere, v katerih odrašča tak otrok, pa so neugodne. 
 

Kako vemo, da gre za postaršenje?

Seveda ni vsak otrok, ki pomaga doma ali kaže čustveno zrelost, navidezno odrasel. Nekateri otroci so denimo pravi mali geniji in »odraslo« ukvarjanje z nekim ozkim področjem lahko izvira iz njihove notranje nuje. Nekateri otroci so enostavno  vzgojeni tako, da vedno pomagajo. Vsi otroci pa gredo v razvoju skozi  obdobja preizkušanja različnih identitet, ko se skušajo vživeti v vlogo odraslega in tako tudi ravnajo.

Gre za prehoden pojav, ki ima dve funkciji; prvič, otrok skuša razumeti, kaj pomeni biti odrasel, in se nekako pripravlja na to, da bo tudi on enkrat tak; in drugič, otrok lahko z odraslim načinom vedenja išče pozornost in pohvalo. Po vsakem krogu takšnega igranja odraslosti otrok razširi repertoar vlog, ki jih bo lahko uporabil v prihodnosti.

Starši se preveč odraslemu vedenju otroka praviloma čudimo in ga pospremimo z nekakšno hudomušno simpatijo. Nasprotno pa starši, ki postaršujejo, od otroka pričakujejo odraslo vedenje. 
 

Dve vrsti postaršenja

Postaršenje je pojav, ko starši otroka vzgajajo tako, da ta privzame starševsko vlogo. Večinoma gre za zamenjavo vlog, kjer mora otrok delovati kot odrasel v odnosu do obeh ali enega od staršev, medtem ko starši zavzamejo vlogo oseb, za katere je treba tako ali drugače poskrbeti. 

Ločimo lahko med čustvenim in instrumentalnim postaršenjem. Pri čustvenem postaršenju mora otrok zadovoljevati določene čustvene potrebe staršev, jih na primer tolaži, je občutljiv za njihovo razpoloženje, je njihov zaupnik, soodloča o pomembnih odločitvah ...  

Pri instrumentalnem postaršenju pa otrok opravlja dela, ki bi morala biti na plečih odraslih, na primer pere, kuha, nakupuje, neguje starše in sorojence ipd. 
 

Navidezna zrelost in dogajanje v družini

Starš, ki postarši svojega otroka, je bil praviloma tudi sam postaršen. Postaršenje je pojav, ki je pogostejši v enostarševskih ali ločenih družinah, v družinah, kjer je nekdo resno bolan, in v družinah odvisnikov. Značilen je za družine, v katerih vsaj eden od staršev nima zadovoljenih čustvenih potreb, saj jih sam ali s pomočjo partnerja ne zna ali ne zmore zadovoljiti.

Starš torej potrebuje otroka, da bi skrbel zanj. Morda potrebuje zaupnika, ki ne bo nikoli sodil, morda je otrok zamenjava za partnerja ali pa starš enostavno počne isto, kot so počeli z njim, ko je bil otrok. V okviru postaršenja lahko prihaja do čustvene zlorabe, npr.  takrat, ko se starš nad otrokom izživlja, mu pripisuje lastne napake in želi, da otrok te napake popravi, je pretirano kritičen, ga čustveno izsiljuje. Pogosteje postaršuje le eden od staršev.

Znano je, da so večkrat postaršene hčere kot sinovi in da so k postarševanju bolj nagnjene matere, najbolj tipičen vzorec je torej mati – hči. Otrok se v ekskluzivnem odnosu z enim od staršev počuti privilegiran (a hkrati nesiguren, saj nekje v sebi čuti, da je vlogi nedorasel) ali pa ima konflikt lojalnosti in občutke krivde do osebe, ki je iz odnosa izključena.

Navidezna zrelost in naravni razvoj

Otrok potrebuje odgovornega starša, ki poskrbi za materialne razmere in ki otroka sprejema kot bitje, ki se šele razvija, ki torej potrebuje čustveno oporo in vzor, kako s čustvi in odnosi ravnati. Postaršeni otrok nima možnosti, da bi se pristno čustveno razvijal, saj je primoran preskočiti določene faze razvoja, da bi bil na voljo staršu.

Čustveni razvoj se torej ustavi oziroma je pomanjkljiv. Otrok namesto tega zgradi nekakšno lažno osebnost, nepristno sebstvo, ki temelji na posnemanju, ugajanju, učenju odraslih potez, ne da bi jih otrok mogel zares čutiti in jih skladno vključiti v svoj jaz. Otrok seveda ne ve, da bi bilo s tem kaj narobe, in šele ko se v neki fazi odraščanja ali v odrasli dobi sreča z duševnimi težavami, lahko s pomočjo strokovne osebe uvidi, kje se je zalomilo. 

Postaršeni otrok ne more biti v stiku s svojimi naravnimi čustvenimi in odnosnimi potrebami, pomembno je namreč poskrbeti za starša. Ko je zadovoljen starš, je zadovoljen tudi otrok. Tak otrok redko izraža jezo, razočaranje in podobna čustva, ker se boji reakcije, saj ima izkušnjo, da pri staršu za to ni posluha. Ta čustva ostajajo pritajena, otrokova osebnost in njegovi varovalno-obrambni mehanizmi pa se zgradijo tako, da zatrejo naravne odzive in potrebe. 
 

Posledice postaršenja

Postaršeni otroci imajo več duševnih težav, njihovo bistvo pa je pomanjkljivo izgrajena osebnost, pri kateri navidezno odrasli del osebe ni v stiku z nerazvitim delom. Veliko težav imajo tudi v odnosih z drugimi. Ko odrastejo, pogosto iščejo partnerje, ob katerih se lahko čutijo koristne, skušajo jih »popraviti« in so do njih pretirano ustrežljivi.

Lahko so nezaupljivi in nezmožni ustvariti vzajemno bližino, kjer bi se tudi sami odprli in izpostavili svoj nežni otroški del osebnosti. Svojim občutkom težko zaupajo in na podlagi njih delujejo smotrno in v svoje dobro. Nimajo zdrave ločnice med tem, kaj je intimno in javno, in se hitro počutijo krivo, če postavijo mejo drugi osebi.

Mladostniki, ki so navidezno zreli, so bolj privlačni za druge, imajo nekaj let starejšo družbo, več fantov ali deklet in hitreje pridobijo spolne izkušnje. A že v prehodu v odraslost njihova krhka fasada pokaže razpoke.
 

Prekinitev vzorca

Večina staršev, ki postaršujejo, tega ne dela namenoma, taka dinamika pa je pogosto nevidna osebam zunaj družine. Psihoterapija lahko pomaga staršem prepoznati vzorce postarševanja v odnosu do lastnih otrok ali pa kot izkušnjo lastnega otroštva.

To je priložnost za refleksijo in delo na sebi, ki v neki fazi zagotovo vzbudi tudi občutke žalovanja za tistim, česar take osebe v svojem otroštvu niso imele – priložnosti biti otrok.
 

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.
Spoznajte revijo >